nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Naj samo na hitro naštejem, kar nočejo nehati navajati tiste neprijetne feministke, ki se zbirajo okoli Mesta žensk, namreč: da za polovico svetovne populacije pravice (delovne, človekove ...) niso samoumevne in da si mora ta polovica, ki nima moči in je zatorej, paradoksno, manjšina, zanje vedno znova prizadevati; da manjšine, ki se bojujejo za svoje pravice, navadno niso ne mile ne ljubke in kar je še epitetov, ki jih je evropska zgodovina namenila ženskemu spolu; da večina žensk še zmerom dela več kakor moški in je za svoje delo slabše - ali nič - plačana; in, povezano z našimi Claudiami in Laetitijami, da je tudi na trgu ženske delovne sile ponudba heterogena, bolje, da odseva razredno razcepljenost družbe: ene ženske prodajajo lepoto (velika manjšina), druge intelekt (še zmerom manjšina), tiste najbolj številne in najbolj deprivilegirane pa ročno delo.
Mesto žensk poskuša misliti ta dejstva; ideologije (četudi ponujene v rudimentarni
obliki), kakršno je na ekranu izgovarjala manekenka, ne jemlje za nekaj danega, za suho zlato, za individualno ali družbeno resnico, pač pa kot simptom: prizadeva si napisati, naslikati, uprizoriti predpostavke take ideologije, prikazati, na čem temeljijo in iz katerih družbenih realnosti in fantazem izvirajo. Če bi potemtakem Mesto odprla Claudia Schiffer ali kakšna druga lepotica, ki jo je táko veselje pogledati, bi bil to sicer štos, a precej kisel, saj bi pomenil, da se delamo norca iz lastnih simptomov, kar pa se nam - to vemo iz psihoanalize - utegne maščevati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani