nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
»Ma politique a moi, est d'etre heureuse«.
Naj samo na hitro naštejem, kar nočejo nehati navajati tiste neprijetne feministke, ki se zbirajo okoli Mesta žensk, namreč: da za polovico svetovne populacije pravice (delovne, človekove ...) niso samoumevne in da si mora ta polovica, ki nima moči in je zatorej, paradoksno, manjšina, zanje vedno znova prizadevati; da manjšine, ki se bojujejo za svoje pravice, navadno niso ne mile ne ljubke in kar je še epitetov, ki jih je evropska zgodovina namenila ženskemu spolu; da večina žensk še zmerom dela več kakor moški in je za svoje delo slabše - ali nič - plačana; in, povezano z našimi Claudiami in Laetitijami, da je tudi na trgu ženske delovne sile ponudba heterogena, bolje, da odseva razredno razcepljenost družbe: ene ženske prodajajo lepoto (velika manjšina), druge intelekt (še zmerom manjšina), tiste najbolj številne in najbolj deprivilegirane pa ročno delo.
Mesto žensk poskuša misliti ta
dejstva; ideologije (četudi ponujene v rudimentarni obliki), kakršno je na ekranu izgovarjala manekenka, ne jemlje za nekaj danega, za suho zlato, za individualno ali družbeno resnico, pač pa kot simptom: prizadeva si napisati, naslikati, uprizoriti predpostavke take ideologije, prikazati, na čem temeljijo in iz katerih družbenih realnosti in fantazem izvirajo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani