nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Čeprav ne pesnik ne slikar nista iskala in najdevala svojega navdiha samo ob doživetju Krasa, ob intimni identifikaciji z njim; Spacal je tudi slikar obmorske pokrajine, Trsta, Istre in »splošnih motivov«, tudi politično angažiranih, motivov iz NOB, zloglasne tržaške Rižarne, nedavne vojne v Bosni, toda Kras je vendarle tisti, v katerem ga najprej najdemo in nedvoumno prepoznamo. Tudi v njegovi najbrž najpomembnejši, modernistični fazi, v kateri je svoj likovni izraz »izčistil« do simbolnega znaka, do posebnih kombinacij barvnih ploskev, pogosto z intarzijsko vgrajenimi dodatnimi, stiliziranimi simboli, od posameznih arhitektonskih detajlov kraške hiše, kmečkega orodja do razpoloženjsko funkcionirajočega rumenega sonca, ki s svojo toploto in svetlobo odločilno in na poseben način barva in oblikuje kraško zemljo in kraški kamen, ta prav gotovo najpogostejši, domala univerzalni simbol Spacalovega Krasa: kamen v naravi, ki sta mu obliko in barvo vtisnila čas in
podnebje, do kamna, ki ga je anonimna kamnoseška roka spretno oblikovala v ornamentalno okrašeni portal kmečke hiše ali vhoda v dvorišče, najpogosteje z letnico nastanka in inicialkama imena in priimka hišnega gospodarja, kar učinkuje kot svojevrsten pomnik kmečkemu rodu.
Spacalova pot do te dvojne razpoznavnosti, nezamenljivega umetniškega izraza in simbolizirane navzočnosti Krasa v njem, je bila dolga; od začetnega realizma, ki ga umetnostna kritika podrobneje označuje z izrazom »magični«, do likovnega znaka, ki ni daleč od abstrakcije, ni pa še abstrakcija, ker je izhodiščno vezan na realiteto kraške pokrajine in še zlasti njene bivanjske dediščine, na arhitekturo kraške domačije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani