nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Spacalova različica magičnega realizma izhaja iz specifičnega ozračja tržaške resničnosti in duhovne konstelacije obmejnega, z različnimi kulturami prepojenega mesta, kar pronicljivo ugotavlja tudi Franko Vecchiet, pisec enega izmed kataloških besedil in postavljalec sedanje razstave, ki nedvomno do potankosti pozna problematiko identitete Trsta, njegov dvoumen položaj v Italiji in še posebej aporije slovenskega življa v njem. Morda se je Spacal v prvi polovici štiridesetih let prav zaradi stopnjujoče se marginalizacije ekonomske vloge in družbenega pomena mesta v takratnih italijanskih razmerah odločil za prelom s svojim dotedanjim načinom slikanja in si za ikonografski okvir izbral njegovo kraško zaledje, v formalnem pogledu pa postopno opuščanje figuralike vse do tiste abstraktne znakovnosti, ki prevladuje v njegovem opusu zadnja tri desetletja. Redukcionistična metoda, ki ga je vodila do vedno bolj radikalnih rešitev, mu je hkrati
pomagala ohranjati aktualnost likovnega izraza tako v slikarstvu kot v grafiki in občasnih ekskurzih v kiparstvo (čeprav so ločnice med posameznimi zvrstmi pri Spacalu skorajda zabrisane), vendar praga abstrakcije v dobesednem pomenu oznake ni nikoli prestopil; zavestno je ohranjal reference na krajinska izhodišča in predmetni svet kot trajni spodbudi svojemu navdihu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani