nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Skupaj z oazo zemeljskega ogrinjala, plahutaje vzplapolanega v spominu na secesijo, je izsanjala slovenski paradiž, ki bi ga človeška razočaranja in spoznanja ter krivice, ki družini Vide Fakin in Igorja Torkarja niso prizanesle, lahko le oskrunili; zato je slikarka prispodobe znanilcev nesreč in smrti raje zajela v podobah turobno temnih ali ognjenih panov ter strašil, čeravno so se ji tudi kozolci včasih spremenili v razpela ali škopnike na nebu in zemlji; prava stalnica njenega vedrega zaupanja pa ostaja vsaj na nebu v glavnem neoskrunjeni sanjski ideal, ki lebdi, povezan s predstavo o lepoti življenja in slovenske zemlje, nad planeti z mrtvimi kraterji, ki so jih razjedle bombe ali zle misli, ali se vrti kot teatrska plesalka ob scenski glasbi - ker je bila jubilantka tudi igralka in plesalka -, sijoč v barvah, ki jih je slikarka negovala s pedantno ljubečo roko kot rožni gaj, brez prisiljenih pretenzij, a z neomajno zvestobo.
Zato ostaja Vida
Fakin na prvi pogled prepoznavna, žlahtna ustvarjalna osebnost našega povojnega kulturnega življenja, ki v lastni tišini in zazrta v svoje poslanstvo dela svet lepši tudi s skrbjo za človeško usodo drugih, še posebej otrok, ki jim je znala prisluhniti kot likovna pedagoginja in jih vselej prepričljivo prisrčno portretirati. Taka zavzetost in plemenita misel ohranjata jubilantko (katere življenje in delo je pregledno predstavljeno v monografiji Janeza Mesesnela z dodanimi priznavalnimi besedili drugih poznavalcev ter same ustvarjalke ter albumom njenih in družinskih fotografij) mlado in lepo: svetlo sončnico v zamirajočem soncu, ki strmi v svoj bogato napolnjeni krilati kozolec na žarečem nebu in se v vse bolj neusmiljenem in grobem svetu oklepa mladostnih razgledov, povzdignjenih v hrepenečo poezijo kozmičnih sanj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani