nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Zato ga je v svoji umetnosti nazadnje dvignila s tal s pisano krpo zemlje vred in ga rešila v ustvarjalni domišljiji v nebo in kozmos, kjer se izgubljeno vrtinči, ne da bi izgubil upanje, četudi postaja vesolje vse bolj gluho. Skupaj z oazo zemeljskega ogrinjala, plahutaje vzplapolanega v spominu na secesijo, je izsanjala slovenski paradiž, ki bi ga človeška razočaranja in spoznanja ter krivice, ki družini Vide Fakin in Igorja Torkarja niso prizanesle, lahko le oskrunili; zato je slikarka prispodobe znanilcev nesreč in smrti raje zajela v podobah turobno temnih ali ognjenih panov ter strašil, čeravno so se ji tudi kozolci včasih spremenili v razpela ali škopnike na nebu in zemlji; prava stalnica njenega vedrega zaupanja pa ostaja vsaj na nebu v glavnem neoskrunjeni sanjski ideal, ki lebdi, povezan s predstavo o lepoti življenja in slovenske zemlje, nad planeti z mrtvimi kraterji, ki so jih razjedle bombe ali zle misli, ali se vrti kot teatrska plesalka ob
scenski glasbi - ker je bila jubilantka tudi igralka in plesalka -, sijoč v barvah, ki jih je slikarka negovala s pedantno ljubečo roko kot rožni gaj, brez prisiljenih pretenzij, a z neomajno zvestobo.
Zato ostaja Vida Fakin na prvi pogled prepoznavna, žlahtna ustvarjalna osebnost našega povojnega kulturnega življenja, ki v lastni tišini in zazrta v svoje poslanstvo dela svet lepši tudi s skrbjo za človeško usodo drugih, še posebej otrok, ki jim je znala prisluhniti kot likovna pedagoginja in jih vselej prepričljivo prisrčno portretirati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani