nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Kačo v režiji ruskega gosta Viktorja Ljubutina uvede upočasnjena Mišina mora, v kateri ga preganja zakrinkana nevesta; potem se iz njegovega stanovanja v ozadju, v katerem nadrealno lebdijo najdeni predmeti, preselimo v ospredje, v nagnjen, zdrsljiv prostor, v katerem je postelja središče in edini zapik - scenografija Pepi Sekulič, duhovite in umirjeno ironične kostume je zasnovala Gordana Gašperin. Režija je stavila na realističnost in prepričljivost odnosov, na atmosfero; ta raste iz začetne zadrege protagonistov in nesproščenosti - nekaj je je bilo tudi v izvedbi - prek vmesnih hitrih nihanj v hierarhiji, ki so jih dobro zadeli, v sprijaznjen, neposreden, blago hrepenevski konec. Dobro, s hitrimi obrati napisana igra za malo zasedbo je seveda priložnost za igralce; predvsem Nina Karin Komljanec je bila prepojena z živahno neposrednostjo, pragmatičnostjo in vitalizmom, ki pa ni preglasil bolj otožnih, sublimnih podtonov; Miša Davida Čeha
je najprej okoren in zasanjan poštenjakar, na koncu pa že emancipiran in samozavesten sentimentalnež; Zina Stanislave Bonisegne se iz ekstrovertirane, zajedljive, superiorne in našpičene, navzven kakor uspešne podjetnice prelevi v sprijaznjeno, človeško toplo in občutljivo žensko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani