nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
V tej točki niti bolečine ni več; ostaja le neka blaga, blažena, nečloveška žalost.
Panična kultura kajpak ni kultura brez smeha, sanjarij in vedrine; a tudi žalost ji ni tuja, »žalost, ta dragocena izkušnja, ki popelje človeka v življenje, žalost, najgloblje čustvo med živimi«.
Bodimo panični, pustimo se žalostiti, preberimo pesniško zbirko Rojstvo večnosti Radeta Krstiča, v kateri bomo naleteli na iskrenje žalosti in žalost iskrenosti, ki nista usedlina pozabljene romantične subjektivistične iluzije in vznesenosti, ampak refleks panike, prevevajoče človeka, ko njegova človečnost docela, neizprosno in neusmiljeno drsi v nič.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani