nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Zadevo z merili lahko osvetlimo še drugače: če morala, ki jo uči Cerkev, izvira iz naravnega, se pravi, božjega in nespremenljivega bistva in je potemtakem absolutna, kako je mogoče slabe in katastrofalne odločitve, sodbe ali dejanja nekdanjih papežev in drugih božjih služabnikov relativizirati s sklicevanjem na »nravno zavest, ki je situirana v času?« Zadeva ni pomembna samo glede aktualne teme o nekdanjih grehih, ampak predvsem zato, ker ponovno zastavlja vprašanje: je dogmam, ki jih je Cerkev ustvarila v času in razglasila za versko resnico, raznim enciklikam in drugim navodilom papežev res mogoče pripisati absolutno veljavo oziroma se jim je treba kot vernik brezpogojno podrediti ali pa gre za relativno presojo, ki potemtakem ne more biti temelj takšne podreditve? Kako oceniti, recimo, papeža Leona XII. (vladal 1823-29), ki je prepovedal cepljenje proti črnim kozam, ker da je »proti naravi«, in obsodil doktrino o enakosti oziroma
enakovrednosti verstev, če sta že lep čas cepljenje in ekumensko gibanje za Cerkev zelo naravni dejstvi?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani