nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Tega se zavedam v teh dneh še posebno jasno, saj zlasti po podelitvi, na kateri me je predsednik upravnega odbora med poročanjem dobronamerno eksponiral (ali, kot je bilo rečeno, »denunciral« in »stigmatiziral«), vsepovsod prejemam čestitke pa tudi (sicer mnogo redkejše) kritike, kot da bi bil nagrajenec jaz sam; te pa so navadno povezane z vprašanji, ki zaradi razvnetega napihovanja občil na podlagi nepreverjenih informacij hrepenijo po pojasnilu, kdo je koga premagal oziroma vse skupaj iz ozadja režiral in določil. Pri tem pa žal ne morem spregledati dejstva, da sem med sprejemanjem čestitk ali kritik tudi sam pogosto nagovarjan predvsem kot blagrovan rimski romar, kot junaški papeški bojevnik in zarotniški zmagovalec, ali pa kot zaslepljena, na limanice jezuitov ujeta in pomilovanja vredna naivna žrtev, četudi pri polni zavesti vem, da sem umetnino kmalu po njenem nastanku videl z neobremenjenimi očmi in jo v utemeljitvi priporočil za dodelitev nagrade iz
estetskega prepričanja, zavestno in po intuitivnem uvidu. Oči so mi bile ob dojemanju vatikanskega mozaika gotovo vsaj toliko kot osnova za ekspertize tudi pokoren organ odprtega duha, s katerim sem Rupnikovo umetnino že ob prvem srečanju dojel kot prepričljivo in monumentalno ustvarjalno dejanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani