nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Središče bo za Ljubljančane počasi crknilo, obrobje z BTC-ji, temi modernimi turističnimi destinacijami za obubožane domačine, pa bo končno zadišalo po pečeni koruzi, po rastlini, ki prihaja od tam, od koder drago izvažajo sodobne ideologije.
Če pa upoštevamo tisto drugo definicijo mesta, po kateri naj bi bilo mesto ogledalo družbene raznovrstnosti v najširšem pomenu besede, potem ne smemo pozabiti: do beguncev iz nekdanje Jugoslavije so se v našem imenu vedli sramotno, Romi v Ljubljano zaidejo zgolj sporadično, odnos do klošarjev je neprijazen (črna kronika v Delu to podpihuje), hendikepirancem ni dovoljeno niti to, da bi si sami izbrali ime, geji so pregnani iz edinega socialnega prostora, ki so ga imeli, mladinske subkulture so nezaželene.
Če se v paradigmatsko modernem mestu, mestu vseh mest, New Yorku prerekajo okoli tega, ali je zmožnost vodenja mesta sorazmerna s tem, koliko tvojih prednikov je v njem živelo (korenine!) - z
drugimi besedami, ali je lahko župan/županja New Yorka nekdo, ki se tam ni rodil -, potem naj bo Ljubljančanom in Ljubljančankam (in njihovim medijem) prizaneseno, če so zadnje čase v imenu svojega mestnega življenja povzdignili glas le proti koritom, ki so jih po nekaj metrih pločnika razpostavili paranoični ameriški marinci.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani