nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Če Prešeren ne bi bil prepričan, da je najskrivnostnejše skrivnosti človekovega bivanja moč izraziti s skrajno spoštljivostjo do pesniške govorice, da je mogoče biti trubadur sodobnega sveta le tako, da Julije zamenjamo z malikovanjem jezika, galantnim priklonom svetotvorni izbrušenosti forme, tudi za ceno poklicnega neuspeha in raztreščenega vsakdana, če ne bi bil prepričan, da je avanturizem duha edini preostanek božje sledi v razpenjenem vesolju, bi Slovenijo še vedno »pokrivala gosta polnočna tema«, v kateri bi tavali »praznoglavci in bedaki«, kot je dejal Trdina v Mojem življenju.
Ne glede na to, kolikim rodovom bodo Prešernove Poezije izziv, ne glede na to, da bodo mogoče v digitalizirani prihodnosti postale težko razumljiv kuriozum minulega, je nepreklicno dejstvo: tistim pesnikom, ki so nasledili Prešerna, je bilo mnogo laže. Razprli so krila domišljije in lebdeli na vzgonu poetične zamisli, ki jo je začrtal mojster.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani