nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Preprosta enačba z nekaj neznankami ponuja v zvezi s takšno metaforiko pri Prešernu naslednjo podobo (mogoče): Cena za orfejstvo je osebna sreča; se pa vse vrti v zaprtem krogu - uslišana ljubezen napolni besedo z mojzesovskim ognjem in čudodelno močjo, črna usoda iz svetovnega podzemlja za takšno svetlobo ne mara in pesniku ugrabi žensko, ki je spočetnica besednega in zgodovinskega ognjemeta, pesnika pa z vsem bolj ali manj čudodelnim in obenem minljivim besedjem napoti v temo. Prešeren se je s Sonetnim vencem (pa tudi Krstom) samo dotaknil umišljenega kozmosa (ženske) ljubezni, toliko da se mu je odprl vir Hipokrene, studenec pesniškega navdiha, pa se je že znašel v mračnem nadaljevanju Orfejeve usode; niti najmanjše možnosti ni imel, da bi reševal svojo žensko iz zgodovinske izgubljenosti.
Za ozadje je treba dodati še starogrško razumevanje sveta, ki da je nastal iz prvotnega apejrona, brezobličnosti, tisti hip, ko sta se vanj naselila
dva temeljna principa - eros in kaos.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani