nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Zadeva je med prešernoslovci več kot znana, toda nihče ni nikoli odprl drugega, premolčanega dela te primere: mitični Orfej iz antike je s pesmijo resda učaral prav vse živo, da mu je sledilo, na koncu pa je zgubil največ, svojo žensko, svojo nimfno Evridiko in svojo človeško srečo - po temni reki časa je v večnost odplavala samo njegova nesrečno prepevajoča glava. Preprosta enačba z nekaj neznankami ponuja v zvezi s takšno metaforiko pri Prešernu naslednjo podobo (mogoče): Cena za orfejstvo je osebna sreča; se pa vse vrti v zaprtem krogu - uslišana ljubezen napolni besedo z mojzesovskim ognjem in čudodelno močjo, črna usoda iz svetovnega podzemlja za takšno svetlobo ne mara in pesniku ugrabi žensko, ki je spočetnica besednega in zgodovinskega ognjemeta, pesnika pa z vsem bolj ali manj čudodelnim in obenem minljivim besedjem napoti v temo. Prešeren se je s Sonetnim vencem (pa tudi Krstom) samo dotaknil umišljenega kozmosa (ženske) ljubezni, toliko da
se mu je odprl vir Hipokrene, studenec pesniškega navdiha, pa se je že znašel v mračnem nadaljevanju Orfejeve usode; niti najmanjše možnosti ni imel, da bi reševal svojo žensko iz zgodovinske izgubljenosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani