nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Nekako v času našega Ivana Svetokriškega, ko je že prav težko ločevati baročno od predromantičnega, pa je prišlo do silovite erupcije novega zanimanja za davno zgodbo; natisnili so Abelardovo Zgodbo bolečin in njuna pisma, kolikor so jih še našli, in pesniki so začeli množično parafrazirati njune izpovedi; modo te vrste naj bi dokončno utiril v literarno orbito A. Pope, sledila mu je velikanska čreda pesnikov in pisateljev vseh branž in jezikov. Je ni domala literature v Evropi, ki ne bi premogla obsežnega abelardovskega poglavja. Zgodba je namreč surovo očitno in vendar tudi z vsemi finesami izražala temeljno vprašanje novodobne, recimo meščansko revolucionarne, romantične Evrope: ali ima človek pravico, da gospodari nad naturo, da zatira strasti in čustva v sebi in drugih - celo z nasiljem in v imenu pravice, ki ni nič drugega kot skupek pravil po človeški volji; ali v ustreznem žargonu: ali ima kultura kot vse, kar si je človek izmislil
mimo nature, pravico nad naturo; ali res lahko po talionskem pravu (oko za oko) Abelardu odstranijo tisti del telesa, s katerim je grešil in prizadel zlo (sploh pa ne samo zlo, Heloizo je z njim dobesedno uročil).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani