nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Generacijski egocentrizem je seveda lahko posledica perspektive, po kateri so bližnje stvari večje in oddaljenejše manjše; kako si sicer pojasniti, da v eni od teh anket med desetimi najboljšimi slovenskimi romani iz tega stoletja prevladujejo po izbiri deseterice večjih ali manjših poznavalcev besedila živečih piscev, en avtor celo z dvema, da pa med njimi ni ne Prežiha, ne Tavčarja (ki je vendar tri svoje najboljše pripovedi napisal v tem stoletju), ne Kranjčevih Stricev in podobno.
Lahko ga je razumeti tudi po logiki skupinskih interesov ali česa podobnega; mogoče se motim, toda po spominu se mi zdi, da na TV ob novoletnem naštevanju slovenskih literarnih »stebrov« 20. stoletja med liriki ni bilo slišati niti za Župančiča ali med pripovedniki za Kosmača (Prežiha ne kaže v zvezi s temi izrekanji niti omeniti), vsaj polovica ponujenih imen pa je bila - recimo - iz zadnje četrtine stoletja ali pa iz enega od obstoječih literarnih krogov.
Lahko je generacijsko vasezagledanost razumeti tudi iz strokovne površnosti: Tavčarja po literarnozgodovinski matriki vztrajno tiščimo v 19. stoletje, in vendar je Visoška kronika, ki velja za enega naših temeljnih romanov, izšla šele 1919, torej proti koncu prve četrtine prejšnjega (20.) stoletja, in literarnozgodovinsko podcenjeni »raumroman« Izza kongresa, s katerim je avtor uvedel v slovensko književnost popolnoma nov tip romana, celo zaznamovalnega za 20. stoletje, tudi že v letih 1905-1908.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani