nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Z Arielom torej v igro prihaja gledališče, Vihar pa tako postane nekakšna metaigra, igra gledališča v gledališču, sicer še vedno vsa v pravljičnem okviru, vendar sama sebi zadostna in izvedena skrajno bravurozno.
Pri tem Kica vseskozi ohranja izvorni melanholični ton, ki je v Viharju, drugače kot pri njegovih zadnjih dveh slovenskih režijah, izveden v glavnem brez artificialnih dekorativnih epizod in melodramskih nadomestkov, ekonomično in skopo, v hitrih, sunkovitih režijskih podkrepitvah, ki poudarjajo bežnost vsega oziroma tisto potapljanje dejanj v spomin, ki je nujno za rojstvo melanholije. Miza, ki pošev pade na oder, golobica, ki skorajda neopazno poleti v nebo, hipni ognji ipd. - vse to ustvarja v predstavi nežno tkivo in jo približuje abstraktnejšim rešitvam, likovno kompozicijo dopolnjuje z muzikalno, namesto zračnih prostorov je zdaj tu razsežna površina oziroma ploskev (scenograf je bil Kaspar Zwimpfer), ki na svojem
turnerjevskem nebu izrisuje blede podobe odmaknjenega bivanja, nekdanja Kiceva komična melodrama pa začenja dobivati obrise resnične drame.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani