nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Zato pa Mihalkov poskrbi za zvrhano mero burlesknega slapsticka, serijo lapsusov, banalnih rešitev in katastrofalno nekonsistentnost. Poglejte samo nadrealistično burkaštvo, ki prevlada v prvi polovici filma, metodo, ki jo običajno in povsem neupravičeno pripisujejo Kusturici, po katerem se je Mihalkov nedvomno (in neuspešno) zgledoval; pa ceneno patetiko, ki nastopi v trenutku, ko se je avtorju zazdelo, da je treba upehanega mastodonta utiriti v primerno ponosen in slovesen zaključek; popolno nelogičnost jezikovne palete (ruščina, francoščina, nemščina, angleščina), s katero Mihalkov cilja na tuje trge; posiljeni flash-back (natančneje: flash-forward), ki naj bi prikrival skrivnostno gibalo filma, v resnici pa razkriva laično prepričanje, da vsak spektakel zahteva vsaj eno pošteno časovno elipso ipd.
Lahko bi našteval v nedogled, dlje kot traja film, a bom opozoril le na poglavitno napako, kateri ni podlegel le Mihalkov, marveč marsikateri
grandioznosti zavezani »oportunist« zgodovine filma - na zmotno prepričanje namreč, da za historični spektakel nujno potrebuješ epsko zgodbo, epski proračun ali kar še spada zraven.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani