nova beseda iz Slovenije

George A. Kennedy: Klasična retorika ter njena krščanska tradicija od antike do sodobnosti, poved v sobesedilu:

Nasprotno pa so do neposrednih dokazov, na primer listin ali očividcev, gojili nezaupanje, ker so iz izkušnje vedeli, da so lahko ponarejeni ali podkupljeni. V tistem času se je večina govorništva seveda ukvarjala z vprašanji, ki so zadevala verjetnost in ne gotovosti, in tudi večina dokazov je prihajala s področja verjetnega in ne znanstveno dokazljivega; toda kasneje so govorniki običajno raje oblikovali zapleteno tkanje argumentacije, v kateri so potegnili verjetne sklepe na podlagi bolj ali manj trdnih dokazov, z izjavami prič vred, in pri tem pritegnili kot pomemben dejavnik osebnost ter nagibe vpletenih oseb. Govorniki petega stoletja, kolikor jih poznamo iz ohranjenih besedil, ter govori v dramskih in zgodovinskih delih iz tega časa pa se manj ukvarjajo tako z neposrednimi dokazi kot tudi s posameznim značajem ali osebnostjo vpletenega, marveč raje zasnujejo primer na verjetnosti človeškega delovanja kot takega: kaj bi kdo verjel ali storil v danih okoliščinah?



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA