nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Druga in tretja skupina tém se je ozirala v sedanjost in prihodnost ter se v praksi spraševala, kakšen naj bo novi ples. V delih, kot so Huddle (1961) Simone Forti, v katerem so se nastopajoči kakih deset minut izmenično plazili po skupini prepletenih teles, ali delo Elaine Summers For Carola (1963), v katerem je šlo za zelo počasno leganje, ali Paxtonov Flat (1964), ki je obsegal oblačenje in slačenje v nič kaj hitrem realnem času ter osupljive zamrznjene drže, ali Trio A (1966) Yvonne Rainer, ki je katalog gibov brez vsakršnega sklanjanja, je bil čas sploščen in deteatraliziran, oguljen dinamike pri fraziranju, ki je bila tako značilna za moderni ples in balet: priprava, vrhunec, razplet.
Raziskovanje rabe prostora se je nanašalo tako na njegovo artikulacijo v plesu (t. j. raba arhitektonskih detajlov pri oblikovanju plesa ali raziskovanje površin, ki niso plesni podij) kot na prostor dogajanja (t. j. umetniška galerija ali
podstrešna galerija kot prizorišče, ki nadomešča gledališče s proscenijskim odrom).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani