nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Tovrstna plesna dela so z nanašanjem na druge plesne tradicije, pogosto izraženim na ironičen način - denimo napad kričanja, ki ga je Rainerjeva uprizorila sredi kupa belega tila v predstavi Three Seascapes (1962), ali napotki Davida Gordona iz dela Random Breakfast (1963), kako ustvariti uspešno moderno plesno predstavo - vzpostavila dialog z lastno zgodovino.
Druga in tretja skupina tém se je ozirala v sedanjost in prihodnost ter se v praksi spraševala, kakšen naj bo novi ples. V delih, kot so Huddle (1961) Simone Forti, v katerem so se nastopajoči kakih deset minut izmenično plazili po skupini prepletenih teles, ali delo Elaine Summers For Carola (1963), v katerem je šlo za zelo počasno leganje, ali Paxtonov Flat (1964), ki je obsegal oblačenje in slačenje v nič kaj hitrem realnem času ter osupljive zamrznjene drže, ali Trio A (1966) Yvonne Rainer, ki je katalog gibov brez vsakršnega sklanjanja, je bil čas sploščen in deteatraliziran,
oguljen dinamike pri fraziranju, ki je bila tako značilna za moderni ples in balet: priprava, vrhunec, razplet.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani