nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Resnobnost, disonantnost in prepričljiva horizontalnost telesa so bila sredstva, ki naj bi opisala vreščavost modernega življenja; koreografi so se na eni strani ozirali v prihodnost, medtem ko so na drugi vključevali v svoje delo obredne plese nezahodnih kultur. (1) Čeprav so se zgodnji postmoderni koreografi zavedali svoje opozicijske vloge v razmerju do modernega plesa, so obenem premogli močno zavedanje o zgodovinski krizi, ki je vladala v plesu in drugih umetnostih, ter vedeli, da so obenem nosilci in kritiki dveh ločenih plesnih tradicij. Prva tradicija je bil moderni ples kot značilni fenomen dvajsetega stoletja; druga je bil baletni, akademski danse de l'école, s svojim strogim kanonom lepote, miline, harmonije ter enako silovite sijajne vertikalnosti telesa, katere korenine so segale vse do renesančnih evropskih dvorov. Yvonne Rainer, Simone Forti, Steva Paxtona in drugih postmodernih koreografov iz šestdesetih let ni združevala estetika.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani