nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Najbolj ekscentrična je bila Cunninghamova raba naključnih postopkov, ki so "narekovali" njegove koreografske sekvence. Cunningham se je leta 1951 pri predstavi 16 Dances for Soloist and Company of Three odločil, da bo - namesto da bi se vse bolj poglabljal v subjektivno notranjo sfero - vrstni red sekvenc določil z metanjem kovancev in tako dosegel povsem "neoseben" (in s tem objektivnejši) razpored.
Cunninghamov odklon od Grahamove in modernega plesa se je torej zgodil sočasno z Rauschenbergovim odklonom od abstraktnega ekspresionizma.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani