nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Zato ples ne služi kot simulaker revolucije, marveč kot zgostitev družbenih razmerij, ki bi bila nujna za določene osvoboditve, zlasti od spola in dela.
Na novo poimenovani kompozicijski ples (upiram se terminu postmoderni ples, ker predpostavlja enotnost nečesa drugega in ne produkcijskih pogojev, v katerih delujejo ti plesalci, in ker razglaša skupek estetskih meril - pastiš in shizofrenijo - ki še posebno slabo ustrezajo plesu) kaže določene poteze telesne prakse, ki ni utemeljena na spolu ali kako drugače telesno podrejena. Medtem ko je težnja po vnovičnem podvajanju estetske enotnosti prek konstrukcije umetniške produkcijske oblike realna nevarnost, zaradi katere moje komentarje pestijo problemi, katerih analize sem kritiziral, se zdi korist, ki jo prinese predstava o možnosti telesnih praks, ki jih ne vklepa dominacija, vredna te cene.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani