nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Na igro telesnosti in abstrakcije enako pogosto naletimo v glasbi kot v plesu (čeprav je res, da se fizičnost telesa v glasbi preoblikuje v zvok). Glasbena teorija je torej naša morebitna zaveznica pri poskusu, kako zgrabiti družbenost plesa. Pri poskusu, da bi telesu priskrbela živo utopijo, se je temu približala analiza glasbe v delu Jacquesa Attalija Noise, ki z obdelovanjem kodov določene glasbene oblike poveže s pogoji njihove produkcije in reprodukcije. (27) Kodi premorejo sinhrono in diahrono razsežnost, obstajajo sočasno, in vendar je vsak med njimi ves čas vodilen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani