nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
V kontekstih svetih obredov, rituala in čaščenja, pa tudi skupnostnih praznovanj in umetniških festivalov je ples odvisen od integracije določenih, utelešenih ritmov v duhovno, radostno in ekstatično izkušnjo. Radost in jouissance v objemu duhovnosti telesa (v povezanosti s predniki, duhovi, božanstvi, bogom) sta imeli spolne, erotične in družbene razsežnosti, ki so bile povezane z zavedanjem skupnosti, zlasti zato, ker je šlo za utelešen, skupen spomin. Lahko imajo zdravilen učinek; lahko rekonstruirajo kontinuiteto in tradicijo; lahko so sredstvo političnega upora zunanji dominaciji in vplivom; lahko učijo o identiteti skupnosti in jo vnovič vzpostavljajo; lahko hranijo spoštovanje do telesa in življenjskih obdobij, v katerih se to nahaja; zagotovo pa lahko opominjajo sodelujoče in priče na intersubjektivnost plesa kot utelešenega spomina.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani