nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Toda pri tem zasenčijo vprašanje, kako ekspresivno telo plesalca, subjekta plesa, premika meje med anglo-evropsko obsedenostjo z vizualnostjo, obliko ali abstrakcijo in tistim, česar ni mogoče izgovoriti ali videti. V nasprotju s samonanašajočim se in avtarktičnim gibanjem, ki ga je spodbujala modernistična plesna teorija, bi bila ločitev med plesom in glasbo - in zgodbe obeh nam sočasno govorijo o telesu, ki naseljuje duha - v drugih (nezahodnih) kulturnih kontekstih tako rekoč nerazvidna, kajti plesni izraz (t. j. v afriški, karibski, indijski, ameriški staroselski, latinskoameriški in polinezijski tradiciji) je vselej tesno povezan z glasbo. V kontekstih svetih obredov, rituala in čaščenja, pa tudi skupnostnih praznovanj in umetniških festivalov je ples odvisen od integracije določenih, utelešenih ritmov v duhovno, radostno in ekstatično izkušnjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani