nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Človek, ki se loti plesa znotraj analitičnih okvirov, tvega nevarnost, da bo telesa in telesnost omejil na gole funkcije znotraj opisov, s katerimi ustvarjamo gledališke konstrukcije, kompozicije, dizajne, gibalne jezike, oblike in vzorce. Te opisne konstrukcije se poleg tega nagibajo k risanju zemljevidov in uprostorjanju plesnega opisa kot takšnega; pozornost na figure in gibe v prostoru usmerjajo skozi prostor namesto skozi čas; kaj radi namreč uporabljamo te analitične distinkcije, čeprav vemo, da telesni izraz neločljivo obstaja tako v prostoru kot v času. Dozdeva se, da dokazi iz zgodovine modernega plesa spodbujajo takšen analitičen pristop h konstrukciji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani