nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Najdemo ga denimo v "dionizičnih" plesnih stvaritvah Isadore Duncan, ki z navezavo na grške rituale in ekspresivnim spiritualizmom le na prvi pogled delujejo anahronistično. Njen personalni pristop k plesu je namreč v veliki meri vplival na občutek zavedanje o svobodi, brezmejnosti in avtonomnosti ženskega telesa ter razprl neko drugo polje možne zgodovine: "Ona [plesalka] bo realizirala poslanstvo ženskega telesa in svetost vseh njegovih delov."(10) Duncanova razvije popolnoma drugačno pojmovanje ekspresivnosti, to ni več sentimentalni ali histerični izbruh nekontroliranega ženskega (distopičnega) polja, marveč specifična forma avtonomije, neodvisna relacionalnost med znotraj in zunaj, ekspresivnost, ki ni nikamor pripeta in je lahko hkrati (če parafraziram Tereso de Lauretis) "znotraj in zunaj reprezentacije". (11) Duncanovi tako uspe s plešočim telesom razpreti drugačno, heterogeno zgodovino, znotraj katere žensko telo ni več vpeto nikamor drugam kot v
svoj lastni reprezentativni avtonomni tok. (12) Kako uspešno vztrajati znotraj in zunaj reprezentacije, raziskuje tudi Marta Graham, ki razume ples kot avtonomno formo vedenja ter razvije posebno refleksijo ekspresivnosti in emocij, ki jo je še najbolje označila igralka Bette Davis, po enem izmed njenih tečajev: "Eno za drugim. Sovraštvo, ekstaza, bes, sočutje!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani