nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Tako je bil (moški) subjekt v 50. in 60. letih, ko je ta premik veliko bolj dramatičen in pogosto deležen zavestnega uprizarjanja (z body art projekti in s pestrim samokonstruiranjem Andyja Warhola v domeni javnega življenja), vse bolj razsrediščen in "usmerjen v drugega". Del tega razsrediščenja, kot ga nenamerno osvetli Riesman in kot ga nedvoumno začrtata Lacan ter Merleau-Ponty, ne da bi se pri tem v celoti odprla za spolno utemeljene implikacije, je imel za posledico vnovičen razmislek o (moškem) jazu kot usmerjenem v drugega ter v temelju narcističnem (feminiziranem in / ali homoseksualiziranem). Torej za Lacana in tudi za Merleau-Pontyja (implicitno moški) subjekt skuša doseči koherenco v očeh drugega, toda s tem premikom, protislovno, prikaže subjekt kot sebe: ali z Merleau-Pontyjevimi besedami: "Videc, ki je zajet, v to, kar vidi, vidi torej spet samega sebe: v osnovi vsakega videnja je narcizem."(137) Zdaj znani Lacanov model
zrcalnega stadija - v katerem se subjekt "spoji" v razmerju do neprepoznane podobe lastne enotnosti kot telesa / podobe / jaza (kar ga v razmerju do sebe vselej umesti kot "drugega") - se ujema z Merleau-Pontyjevimi opažanji (in z opažanji de Beauvoirjeve) v prepoznavanju sočasne kontingentnosti jaza v razmerju do drugega in temeljnega narcizma tega razmerja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani