nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
In kadar se to vedenje naslavlja name, kot se, denimo, utegne zgoditi v dialogu, in zajame moje misli, da bi se lahko odzvalo nanje (...) tedaj me potegne v sobivanje, pri katerem nisem edini konstituent in ki utemelji fenomen družbene narave tako kot zaznavna izkušnja utemelji fenomen fizične narave."(115)
Merleau-Pontyjev antiempirizem in vztrajanje pri polno utelešeni naravi intersubjektivnosti mu omogočita konceptualizacijo intersubjektivnosti kot prekrivne, in ne opozicijske (kot pri Sartrovem eksistencialističnem modelu), kot subjektivne in vtisnjene, in ne poenostavljeno uprizorjene v nekem diskretnem družbenem okolju (po Goffmanu). (116) Če Sartre v svojem fenomenološkem delu ohranja strožje heglovski pogled na razmerja med jazom in drugim kot strukturirana s konfliktom, Merleau-Ponty postavlja jaz in drugega kot recipročna: ne kot nihajoči pozicionaliteti, marveč kot simultano subjektivacijo / objektivacijo - človek je vselej oboje
hkrati. Merleau-Pontyjevo vztrajanje pri utelešenju ter preseganju v videnje usmerjenih modelov jaza in drugega razlikuje njegovo delo od lakanovskih teorij jaza, vsaj kot so bile te popularizirane v sodobnem kulturnem diskurzu v ZDA (kjer je, kot sem omenila, subjekt uprizorjen prek raztelešenega - četudi psihično investiranega - čuta vida, ki njo / njega ustvari kot podobo). (117) Merleau-Pontyjevo pisanje se zdi izjemno zanimivo v razmerju do body arta, saj artikulira razumevanje intersubjektivitete kot dramatično medtelesne: kot utelešene in tudi kontingentne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani