nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Kellyjin argument, sicer del obširne in sijajne kritike greenbergijanskega formalističnega modernizma, zaznamuje odločilni premik v ameriškem in britanskem umetnostnokritiškem diskurzu 80. let, ko se je le-ta oddaljil od odobravanja javnega uprizarjanja umetnikovega telesa. Tukaj in tudi na drugih mestih je bila Kellyjeva neuklonljiva, ko gre za obsojanje umetnikov (zlasti umetnic), ki so v delih uporabljali svoje telo. (55) Kellyjeva, ki se je takrat ukvarjala z razvijanjem konteksta britanskega poststrukturalističnega feminističnega diskurza na področju upodabljajočih umetnosti in filma (skupaj z delom znanih osebnosti, kot sta Laura Mulvey in Griselda Pollock), je kritiko usmerila predvsem na precej grobe metafizične trditve privržencev in izvajalcev body arta 70. let (kot sta Lea Vergine in Ulrike Rosenbach)(56), ki jih nato kritizira zaradi njihovega idealizma. Njena kritika je prepričljiva (zlasti če razumemo pomembnost te razprave v
kontekstu tistega časa), vendar sem prepričana, da je Kellyjina polemika s tem, ko je v celoti zavrgla možnost utelešene vizualne prakse, vse preveč omejena, ko gre za razumevanje načinov, na katere tovrstna dela gledalca lahko v celoti usmerijo v smer, ki ni povsem nezdružljiva s tistimi, za katere se Kellyjeva zavzema v svojem delu in pisanju (aktiviranje gledalca, vzpostavitev seksualnih in spolnih identitet kot v celoti kontingentnih ter presečiščnih z razredom, raso ter drugimi vidiki identitete itn.).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani