nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Drugič, širšo zgodovino "performansa" v upodabljajočih umetnostih orišem zgolj bežno; v pričujoči knjigi sem se usmerila na značilni trenutek, v katerem se je telo pojavilo v vizualni umetnini na način, ki premore poseben naboj, dramatično seksualiziran in spolno določen. Dela, ki so nastajala v tem obdobju - od 60. let do sredine 70. let -, so številni sodobni pisci označili kot "body art" ali "body works"; tako so jih želeli ograditi od zasnove "performansa", ki je bil obenem širši (s tem ko se je vračal k dadaizmu in zaobsegel vse vrste teatralizirane produkcije likovnih umetnikov) in ožji (z namigovanjem, da se mora performans dejansko dogajati pred občinstvom, največkrat v nedvoumno gledališkem, proscenijsko zasnovanem okolju). (35) Zanimajo me dela, ki so bila - ali tudi ne - predstavljena pred občinstvom: dela - takšne so stvaritve Yayoi Kusame, Carolee Schneemann, Vita Acconcija, Yvesa Kleina in Hannah Wilke -, ki temeljijo na uprizarjanju
umetnikovega telesa, bodisi v okoliščinah performansa bodisi v bolj zasebnem ateljeju, a so dokumentirana tako, da jih je pozneje mogoče izkusiti v obliki fotografije, filma, videa in / ali besedila. V tem smislu razumem body art kot kompleksen podaljšek portretiranja nasploh (to bom prikazala v drugem poglavju) in kot očitno posredovanje krivulje performansa, ki se je razvila iz evropskih avantgard z začetka 20. stoletja. (36)
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani