nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Schneemannova je v delu Notranji zvitek (Interior Scroll), ki je bilo prvič uprizorjeno leta 1975, razširila seksualizirano obravnavanje normativne (moške) subjektivitete, kakršno odobrava modernistični umetnik, in se uprizarjala v erotično nabiti pripovedi o užitku, ki izziva fetišistični in skopofilični "moški pogled". (7) Schneemannova si je obraz in telo prekrila z nanosi barve ter vlekla iz vagine dolg, tanek zvitek papirja ("kot papirnata girlanda ... grezilna vrv ... popkovina in jezik"), ga odvijala in občinstvu prebirala besedilo pripovedi. Del besedila gre takole: "Srečala sem srečnega moškega / strukturalističnega filmarja ... rekel je, radi te imamo / očarljiva si, / a ne zahtevaj od nas, / da bi gledali tvoje filme / ... ne moremo gledati / osebne zmede / trdovratnosti čustev / dotika občutljivosti."(8) Schneemannova je z akcijo, ki razširi "ostro občutje v gibanju" in "se začne s (...) krhko vztrajnostjo linije, ki se giblje v prostor",
povezala zaprto notranjost ženskega telesa (z vagino kot "prosojno kamro") z njegovo mobilno in dejansko povsem berljivo (očitno "žensko") zunanjostjo. (9) Schneemannova se projicira kot v celoti utelešen subjekt, ki je v razmerju do občinstva ("drugih") tudi (vendar ne zgolj) objekt. V scenariju Carolee Schneemann ženski subjekt ni preprosto "slika", marveč globoko konstituirana (in nikoli povsem koherentna) subjektiviteta v fenomenološkem pomenu, subjektiviteta, ki se v nenehni izmenjavi želja in identifikacij dialektično artikulira v razmerju do drugih. (10)
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani