nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Toda Orlanino delo prej kaže na to, da takšna objektizacija ni možna (če ne zaradi drugega, ker mora vsak objekt plastične kirurgije izkusiti telesno bolečino, ki sledi operaciji, pozneje pa mora nositi pogosto groteskna znamenja napenjanja in polnjenja mesa). (677) Ali kot trdi Vivian Sobchack, "če naj se zoperstavimo (...) romantiki in fantazijam o tehnoseksualni transcendenci, ni nič učinkovitejšega kot bolečinica, ki nas spravi k pameti, nič ni boljšega od pravega (in ne zamišljenega) znamenja ali rane"(678). Še več, in to ni naključje, telesne meje, ki jih prekorači medicinski poseg, imajo močne psihične učinke: celo psihoanalitiki (ki sicer zagovarjajo psihičnost kot entiteto, ločeno od njene utelesitve) trdijo, da je bolečina tista, ki najbolj zabriše meje med "telesnim in psihičnim jazom, med onim, jazom in nadjazom", kot je zapisal Didier Anzieu. (679)
Bob Flanagan je vse življenje bolehal za cistično fibrozo in leta 1996 zaradi te
bolezni umrl; v nasprotju z Orlan in Hatoumovo so telesne transgresije, ki si jih je zadajal, imele opraviti prav s pozunanjenjem bolečine; ob pomoči gospodarice Sheree Rose jo je v brutalnih sadomazohističnih akcijah projiciral na opazovalce. (680) Podobno kot Orlan je tudi Flanagan ritualiziral svojo bolečino v performansih, ki so črpali iz obilne fetišizacije trpljenja in mučeništva v katoliški tradiciji ter jo obenem presegali. (681) Anzieu skozi revidirano kartezijanstvo postavi trditev, da "bolečine ni mogoče deliti, razen če je erotizirana v sadomazohističnem razmerju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani