nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Prisegam pri Hannah je bila sprva serija fotografij, posnetih leta 1978 v newyorškem alternativnem razstavišču P.S. 1. Fotografije prikazujejo Wilkejevo - golo, v visokih petah in s strelnim orožjem v roki - v različnih pozah; čeznje so natisnjeni navedki pretežno moških filozofov in umetnikov - od Edmunda Burkeja, Marxa in Nietzscheja do Daniela Burna in Davida Smitha -, ki se nanašajo na razmerja med posamezniki, umetnostjo in družbo. (473) Delo je šele pozneje preoblikovala v performans (med letoma 1979 in 1985 ga je večkrat izvedla in vsakič posnela na video), in celo pri performansih, kot so dokumentirani na videu, gre za retoriko poze: Wilkejino telo, ki ga spremlja zvočni posnetek njenega glasu, ki prebira besedila, iz katerih so bili vzeti navedki s fotografij, se premika nadvse počasi in občasno zamrzne v nepremične poze.
Wilkejeva na performativni fotografiji iz dela Kaj to predstavlja / kaj predstavljaš (Reinhart) (What Does This Represent
/ What Do You Represent (Reinhart), 1978) iz serije Prisegam pri Hannah (So Help Me Hannah) potrto in z razširjenimi nogami sedi na tleh prazne sobe, otroške pištole, ki ležijo na tleh pred njo, pa odsevajo pravo pištolo, ki jo drži v roki. (474) Besede v naslovu - izrekel jih je modernistični slikar (Ad Reinhart) - so surovo, polemično natisnjene na podobi, da bi preprečile objektivizacijo Wilkejeve kot podobe; obenem pokažejo, kako se je retorika estetike razvijala na račun žensk, katerih telesa so največkrat objekti reprezentacije, o katerih se ne govori. Še en navedek iz dela Prisegam pri Hannah pripada Haroldu Rosenbergu: "Fotografija vodi um proti dejanskemu svetu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani