nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Glede na zatekanje body arta k psihičnim / telesnim strukturam intersubjektivnosti bi bilo morda točneje, če rečemo, da je dvojna odtujitev, ki jo Wilkejeva raziskuje s ponavljajočim se narcističnim razkazovanjem same sebe, mogoče razumeti s psihoanalitično in fenomenološko utemeljenimi modeli, ki opisujejo vzpostavitev spolne razlike v patriarhatu. To so modeli, ki se nanašajo na psihične vzorce, ki v okviru logike patriarhalne kulture konstruirajo ženskost kot drugega. (457) Kot zapiše Laura Mulvey v znameniti razpravi "Vizualni užitek in narativni film" ("Visual Pleasure and Narrative Cinema"), žensko telo v zahodni kulturi skozi strukturo "pogleda", najsi so ženska telesa umeščena kot objekti skopofiličnega ali fetišističnega (in v modelu Mulveyjeve nujno moškega) voajerističnega užitka, pomeni "biti gledana". (458) V formulaciji, bližji fenomenološkemu modelu de Beauvoirjeve, je to telo z očitnim anatomskim "mankom" (ki izdaja zaskrbljen strah
moškega subjekta pred izgubo "sedanjega" penisa-kot-falosa), če naj ublaži to zaskrbljenost, prisiljeno delovati kot falos / fetiš. (459)
Kot nakazuje Acconcijevo delo: če body art umetniki izhajajo iz predpostavke, da njihova utelešenost prinaša potencial za transcendenco (obljuba penisa-kot-falosa), se mora body art umetnica spoprijeti s svojo nalogo znotraj vizualne logike heteroseksističnega patriarhata, s pasivno imanenco (manjkajočim telesom-podobo kot faličnim nadomestkom).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani