nova beseda
iz Slovenije
Ur. Oto Luthar et al.: Za odprto znanost, Založba ZRC 2004, poved v sobesedilu:
Z naštetim so bili izpostavljeni predvsem dosežki in naloge, ki so rezultat dolgotrajnih skupinskih prizadevanj, omembo pa bi zaslužili še individualni oz. pretežno individualni slovarji, ki so nastajali in nastajajo v inštitutskem okviru, med njimi zlasti prvi (poskusni) zvezek Weissovega narečnega slovarja govorov Zadrečke doline, slovar stare knjižne prekmurščine Vilka Novaka, slovar jezika Janeza Svetokriškega, obrnjeni zgodovinski slovarji, vezljivostni slovar, ob tem pa še jezikoslovne monografije ter dolga vrsta razprav in člankov, ki so prav tako rezultat raziskovalnega dela inštitutskih delavcev.
1.1 Slovar slovenskega knjižnega jezika in Slovenski pravopis sta kot splošna in normativna priročnika, ki s prikazom leksikalnih enot in z normativnimi oznakami usmerjata jezikovno rabo, ponujata odgovore na vprašanja uporabnikov in z navajanjem številnih podatkov predstavljata temelj za nadaljnje raziskovanje jezika, takoj ob izidu
postala javna dobrina, drugi temeljni slovarji pa (kljub ožjemu krogu uporabnikov) prav zaradi zanesljivih podatkov, ki jih nudijo, to postajajo postopoma, posredno in manj opazno.
1.2 In vendar se je inštitut prav v času nestrpnega pričakovanja priključitve Slovenije Evropski skupnosti, ko bi se skrb za jezik, ki velja za osnovni znak narodne samobitnosti, morala strmo povečevati, znašel na samem robu preživetja, kjer z manj kot polovično finančno pokritostjo nalog skorajda brezperspektivno životari že nekaj let.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani