nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Ali bi lahko zgodovina služila življenju bolje kakor tako, da tudi manj obdarjene rodove in prebivalstva veže na njihovo domovino in domovinsko nrav, da vzpodbuja njihovo stalno naselitev in da jih odvrača od tega, da bi se potikali po tujini v iskanju boljšega in da bi zanj tekmovali? Včasih je videti to, kar posameznika tako rekoč privije na te sotovariše in na ta okolja, na to nadležno navado, na to golo sleme, kot trma in nespamet ‐ a gre za nespamet, ki je najbolj zdravilna in najbolj koristna za celokupnost; tako kot to ve vsak, ki si je prišel na jasno glede strahotnih učinkov pustolovske želje po emigraciji, denimo, pri celih ljudskih rojih, ali ki je priča stanju bližnjega ljudstva, ki ni več zvesto lastni davnini, pač pa jo je žrtvovalo za neumorno kozmopolitsko izbiranja in iskanja novega in vedno novega. Nasprotni občutek, ugodje, ki ga drevesu dajejo njegove korenine, sreča, da samega sebe ne doživljam kot popolnoma poljubnega in
naključnega, pač kot nekoga, ki izrašča iz preteklosti kot dediščina, cvet in plod in ki je s tem glede svoje eksistence opravičen in utemeljen, ‐ to je tisto, kar zdaj tako radi označujejo kot pravi historični smisel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani