nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Najvišjo vrednost pa ima historično-antikvarni smisel za čaščenje takrat, ko spremlja skromne, surove, celo borne razmere, v katerih živi človek ali ljudstvo, z enostavnim ganljivim občutjem ugodja in zadovoljstva; kot npr. Niebuhr, ko priznava s pošteno odkritosrčnostjo, da zadovoljno in ne da bi pogrešal umetnost živi sredi gozdov in polj med svobodnimi kmeti, ki imajo zgodovino. Ali bi lahko zgodovina služila življenju bolje kakor tako, da tudi manj obdarjene rodove in prebivalstva veže na njihovo domovino in domovinsko nrav, da vzpodbuja njihovo stalno naselitev in da jih odvrača od tega, da bi se potikali po tujini v iskanju boljšega in da bi zanj tekmovali? Včasih je videti to, kar posameznika tako rekoč privije na te sotovariše in na ta okolja, na to nadležno navado, na to golo sleme, kot trma in nespamet ‐ a gre za nespamet, ki je najbolj zdravilna in najbolj koristna za celokupnost; tako kot to ve vsak, ki si je prišel na
jasno glede strahotnih učinkov pustolovske želje po emigraciji, denimo, pri celih ljudskih rojih, ali ki je priča stanju bližnjega ljudstva, ki ni več zvesto lastni davnini, pač pa jo je žrtvovalo za neumorno kozmopolitsko izbiranja in iskanja novega in vedno novega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani