nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
In vendar se vedno znova predramijo nekateri, ki se z ozirom na preteklo veliko čutijo, okrepljeni z njegovim motrenjem, tako osrečeni, kakor da bi bilo človeško življenje čudovita zadeva in kakor da bi bil najlepši plod tega grenkega rastja celo v tem, da vemo, da je prej nekoč Nekdo ponosno in močno šel skozi to bivanje, Drugi zopet globokoumno, Tretji usmiljeno in pripravljen pomagati ‐ da pa so vsi zapustili En nauk, da namreč živi najlepše tisti, ki ne spoštuje bivanja. Navaden človek gre skozi ta razpon časa pobito resno in poželjivo, oni pa so, na svoji poti k nesmrtnosti in k monumentalni zgodovini, znali doseči "olimpičen" smeh ali vsaj sublimni posmeh; pogosto so v grob stopili z ironijo ‐ le kaj bi se dalo pri njih pokopati! Samo to vendarle, kar jih je kot blato, nesnaga, nečimrnost, živalskost vselej tlačilo in kar bo zdaj zapadlo preteklosti, potem ko je bilo že dolgo izpostavljeno njihovemu zaničevanju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani