nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Prva možnost je ta, da iščemo nek pozitivni preostanek in spoznamo, da lahko vsak princip v določeni situaciji zabrede s prave poti, vendar načeloma, kolikor ohranja ravnotežje z ostalima dvema, nudi možnost nekega tvornega prispevka. Ta teza ima v samem besedilu določeno konsistentnost, toda z vidika širšega Nietzschejevega opusa se je morda ustrezneje odločiti za drugo, bolj tvegano pot katere cilj je ugotovitev, da ne gre samo za to, da trije tipi zgodovinskosti drug drugega dopolnjujejo, ampak predvsem za to, da si določajo mejo na ta način, da so nič drug drugega in hkrati prav z lastno ničnostjo dajejo pomen drugemu: šele v refleksiji pathosa monumentalnosti in destruktivnosti kritičnega, se denimo antikvarnost pokaže kot neka pieteta do preteklosti, šele v konzervativizmu monumentalnega in nazadnjaškemu narodnjaštvu antikvarnega, se pokaže nuja po kritični prekinitvi itd.
Odločilno je to, da nimamo več opraviti s spoznanjem
temelja zgodovinskega procesa, ampak z mišljenjem, ki izhaja iz pluralnosti različnih perspektiv, ki svoj pomen pridobijo šele tam, kjer vstopajo v medsebojna razmerja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani