nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Stališče analistov je, da ni imel pisec v začetku nobenega jasnega načrta, da je delo sestavljeno iz posameznih pripovedi ‐ lógoi, kot argument navajajo nestanovitnost v dolžini t. i. »ekskurzov« ipd; kot najznačilnejša predstavnika tega pristopa naj omenimo Jackobyja, ki je zagovarjal »razvojno« teorijo; tudi sicer so analisti pogosto trdili, da je razvoj historiografije stvar Herodotove osebne rasti in da se je torej zgodovina s Herodotovim napredkom od najzgodnejših, geografsko-etnografskih plasti »osvobodila« iz spon etnografije. Unitarijanci pa v splošnem zagovarjajo mnenje, da obstaja v Zgodbah kontinuiteta snovi skozi celotno delo, skupni imenovalec zgodovinopisnih impulzov in uspešna podreditev posameznih partij celoti ‐ vztrajajo pri enotni zasnovi in kontinuirani realizaciji.
Zdi se sicer, da lahko na tem mestu »varno« navedemo nekaj pogosto navajanih dejstev, katerim priznavajo določeno težo (vsaj tisti zmernejši)
predstavniki obeh tokov: kljub nasprotnemu vtisu je najbrž treba delo imeti za sklenjeno, vendar brez prvotnega »osnutka« in s kasnejšimi redakcijami oziroma vrivki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani