nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Ko se je Polibij iz Megalopolisa odločil, da zgodovinskemu spominu preda oris znamenitih dejanj svojega časa, se mu je zdelo prav, da skozi dogodke same pokaže, da si Rimljani, ki so se nenehno spopadali s sosednjimi ljudstvi, v 600 letih po ustanovitvi mesta niso pridobili oblasti nad velikim ozemljem, ampak se je potem, ko so si podredili majhen del Italije in ga izgubili po Hanibalovem prehodu v Italijo in porazu pri Kanah ter so zrli sovražnike, ki so napadali obzidje samega Rima, sreča tako zelo obrnila njim v prid, da so v manj kot 53 letih osvojili ne le celotno Italijo, ampak tudi Afriko; že so na zahodu pokorili tudi Iberijce, ker pa jih je gnala želja po še večji oblasti, so prečkali Jonsko morje, premagali Grke in vzeli oblast Makedoncem, njihovega kralja pa so živega zajeli in ga pripeljali v Rim. Vzrokov za to ne bi nihče mogel pripisovati človeški moči, pač pa bodisi nuji, ki jo je narekovala Usoda, bodisi ponovni ciklični
vzpostavitvi položaja planetov, bodisi božji volji, ki je naklonjena našim dejanjem, če so le pravična. Ti dejavniki namreč za prihodnost predstavljajo nek vzorčni niz vzrokov in ljudi, ki pravilno presojajo razmere, navdajo s prepričanjem, da je vodenje svetovnih razmer v rokah neke božje previdnosti, in sicer tako, da tedaj, kadar ta navdaja srca ljudi z navdušenjem, razmere doživljajo razcvet, ko pa bogovom niso več povšeči, doživijo zaton in dosežejo stanje, kakršnemu smo priča dandanes.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani