nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Ti namreč hrumijo, kot bi jim prizadejal osebno žalitev, če pisec preide to, kaj je govoril cesar pri večerji, ali izpusti razlog, zakaj so morali navadni vojaki pred prapore; pa ker baje ni bilo prav, da pri izčrpnem opisu dežele ni omenil nekega prav neznatnega tabora, in ker ni navedel imen vse družbe, ki je častno pospremila novega mestnega pretorja ob nastopu službe; in še veliko drugega, kar je v nasprotju z načeli zgodovinopisja. Zgodovina je namreč vajena pretresati le najvažnejše dogodke, ne pa brskati po podrobnostih o nepomembnih stvareh; kdor bo hotel raziskovati te, bo na istem, kakor če bi upal, da je moč prešteti one nedeljive drobce, ki se spreletavajo v praznini, a)to/mouj [atome], kot jih imenujemo mi. 2. Tega so se bali tudi nekateri stari pisci in so zato sicer bogato popisali svoje znanje o najrazličnejših dogodkih, vendar ga do smrti niso objavili; to potrjuje v nekem pismu Korneliju Nepotu tudi Tulij [Ciceron], brez dvoma častivredna
priča. Zato se ne bom menil za ljudsko nevednost, marveč bom nadaljeval svojo pripoved.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani