nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Idealen medij za to novo zvrst (in sploh za vse vrste znanstvenega pisanja) je proza; pesniški jezik namreč ni bil več v celoti ustrezen za potrebe znanstvenega pisanja, ki zahteva natančen, predvsem pa abstrakten besednjak. »Muza je torej morala sestopiti s svojega voza in nadaljevati peš,« duhovito ugotavlja L. R. Palmer (1980, str. 143) in opozarja na bliskovit razvoj proze v 6. in 5. stoletju: medtem ko se celo najpreprostejše epigrafsko gradivo, denimo seznami imen, začne pojavljati šele v začetku 6. stoletju,[42] je bil že do srede 5. stoletja pr. Kr. oblikovan tehnični prozni jezik, ki je bil v celoti primeren za izražanje natančnih opažanj, teoretičnih razglabljanj in znanstvenih ugotovitev. Ob tem pa velja izpostaviti dejstvo, da je bila v času nastajanja prvih proznih del »običajni« medij za komuniciranje z javnostjo pesniška forma; snov prvih proznih del, denimo Anaksimena in Ferekida, ki so nastajala proti koncu 6. stoletja pr. Kr., bi bila
prav lahko podana tudi v heksametrih.[43] Ta dela naj bi nastajala kot zapiski za »predavanje« filozofskih oziroma (v Ferekidovem primeru, gl. spodaj) genealoško-zgodovinskih idej poslušalcem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani