nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Argumenti v besedilu niso več podani suho in linearno, temveč si je Salustij v svojih delih prizadeval za filozofsko poglobljen uvod, vsebinske ekskurze, retorične vložke in subtilno prikazovanje motivov posameznih protagonistov.
Obenem si je za potrebe te literarne zvrsti Salustij izbral jezik, s katerim je zavzel povsem drugačno smer, kot bi jo lahko pričakovali npr. pri Ciceronu, ki je bil mnenja, da mora biti jezik tudi pri pisanju zgodovine »mehak, sproščen in prijetno tekoč«;[575] s tovrstnim pogledom na zgodovinopisje kot »dolžnost govornika« (munus oratoris[576]), ki je bilo vsaj delno tudi pod vplivom helenističnega retoričnega zgodovinopisja (nenazadnje je bil Cicero tudi mnenja, da je »Izokratov ali Teopompov slog povsem primeren za izražanje vsega, kar imenujemo zgodovina«[577]) se Salustij, ki je želel zgodovinopisje ločiti oz. osamosvojiti od retorike. Prav tako se je v jezikovnem smislu oddaljil od Cezarja, ki ga
Cicero hvali zaradi njegove jasnosti in jezikovne čistosti.[578]
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani