nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Takšen naj bo torej zgodovinar: neustrašen, nepodkupljiv, svobodnih nazorov, prijatelj odkritosrčne besede in resnice, ki bo figam rekel fige in koritu korito, kot pravi pisec komedij; nanj ne bo vplivalo niti sovraštvo niti prijateljstvo, nikomur ne bo prizanašal, ne bo se dal zapeljati usmiljenju, občutku sramu in obrekovanju. Sodil bo nepristransko, blagohotno razpoložen do vseh, ne da bi se preko mere nagibal na eno stran, tujec v svojih knjigah in brez domovine, samostojen, nobenemu vladarju podložen; ne bo razmišljal, kaj bo ta ali oni mislil, ampak bo zgolj beležil dejstva.
Tukidid je postavil zelo dobro pravilo: v zgodovinopisju je strogo ločil med neoporečnim in slabim, posebej ko je videl, da seže občudovanje Herodota do te mere, da se njegove knjige imenujejo po Muzah. Tudidid sam namreč pravi, da raje napiše »trajno dobrino« kot priložnostni nagradni spis; izogiba se vsega, kar diši po bajkah, in
poznejšemu rodu raje zapušča resnično sliko dogodkov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani