nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Pri tem so večinoma znali predstaviti tudi celo paleto tistih malih in »čudaških človeških dejanj, ki odražajo pravo podobo človeka, živečega za gostobesednejšimi abstrakcijami, hlepečega po tistem, kar je smešnega in čudežnega v življenju, a je postalo brezčutno zaradi enoličnosti plešastega razuma«.[1] Z omembo takšnih in podobnih komentarjev smo želeli pokazati, da zgodovinopisje ni le stvar razprave med posameznimi zgodovinarji, temveč tudi produkt večne napetosti med preteklostjo in sedanjostjo, ki dnevno odpira nova vprašanja. Nenazadnje smo tudi zaradi tega na začetek naše zgodbe postavili Homerja, Hekataja, Herodota in Tukidida, na njen konec pa Haydna, Whita, Jürgena Kocko, Rogerja Chartierja, Gabrielle Spiegel, Franka Ankersmitha, Hansa Kellnerja in Keitha Jenkinsa. Vsi so se namreč ukvarjali s temi vprašanji in se zavzemali za čim večji odprtost zgodovinske interpretacije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani