nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Razumljivo je torej, da so prvi analisti svoja dela pripravili vsaj v dveh jezikovnih različicah, grški in latinski; z drugo so naslavljali domačo javnost ali pa je bila grška verzija vsaj kasneje predelana tudi v latinsko obliko. Njihov literarni slog je bil preprost ‐ tudi po Ciceronovih besedah je bilo pomembno predvsem to, da so ti zgodovinarji pisali verodostojno zgodovino.[283] Glede na sumarnost zgodovinskega gradiva, iz katerega so črpali ‐ v analih so vnosi za posamezno leto včasih vsebovali zgolj imena uradnikov, in vrzeli, ki so v njem zevale zaradi uničenih arhivov v požaru leta 378, moramo biti do vprašanja verodostojnosti teh del vsaj z današnjega stališča nekoliko zadržani (ne pa tudi za vsako ceno kritični, saj so arheološka odkritja v marsikaterem primeru pokazala, da je bila analistična tradicija celo zelo natančna); avtorji so namreč te vrzeli verjetno zapolnjevali tudi s pravljičnim gradivom.
Avtorji analistične
tradicije se delijo na starejšo, srednjo in mlajšo generacijo;[284] v Ciceronovem delu O zakonih (De legibus) Atik[285] na kratko našteje nekaj rimskih zgodovinopiscev do Kornelija Sizene, predstavnika najmlajše generacije (analističnih) zgodovinopiscev, s katerim se kanon analistov običajno zaključi:[286]
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani